Roza z Mucne gore by Josip Vandot

Author:Josip Vandot
Language: eng
Format: mobi
Tags: Beseda: slovenska elektronska knjiga
Published: 2012-01-28T23:47:01+00:00

6.

Lipnikov Gab nazadnje že sam ni vedel, koliko časa že javka in vzdihuje v samotnem črnem hlevu. Zdelo se mu je, da je minila že cela večnost, odkar ga je zaprl neznani mož v hlev. Pa saj tudi ni mogel vedeti, če je že pozno ali pa zgodaj. Samo to je vedel, da je še dan.

Zakaj skozi ozko linico se je še vedno usipala dnevna svetloba, ki pa je le borno in medlo razsvetljevala črni hlev. Gaba je pričela mučiti lakota, a še huje ga je mučila žeja. Pa se je domislil, da ima v malhi še nekaj kruha in sira. Hlastno je vzel oboje in pojedel, pa mu je nekoliko odleglo. Samo žeja je bila še huda, huda . . . »No, lepo sem si postlal,« je godrnjal Gab na listju. »Zadnji košček kruha sem zdajle pojedel. A kaj bom imel jutri? In po-jutrišnjem? — Od lakote bom poginil, če ne bom umrl že danes od žeje. Da more biti ta mož tako hudoben? Saj mu nisem storil nič žalega, pa me zapre sem v hlev in me nemara ne izpusti nikoli več iz njega. Oh, ali ni vse to samo zaradi tiste rožeponože, ki sem jo bil utrgal v Mucni gori? Saj je tudi rajnki Martin nesrečno umrl, in znabiti bom tudi jaz, kakor so dejali stari oče . . .«

57

ROÎA Z MUCNE GORE

BES e DA

Gab se je prestrašil te misli, da so se mu lasje kar na-ježili. Skočil je z listja in je stopil k durim. Pričel jih je stresati in je vpil na ves glas, da je postal popolnoma hripav. »Stric, oj stric!« je vpil. »Ali me slišite? Sem pri-dite in me izpustite iz hleva! Tu bom poginil od lakote in žeje . . . Usmilite se me, stric, ker sem nedolžen.

Medveda zaprite tukaj! Medved je ukradel ovco. Saj sem ga videl doli v goščavi . . . Stric, stric!«

A Gab je razbijal in tulil zaman. Nihče ga ni slišal in tudi nihče ni prišel blizu. Ves utrujen in zasopel je naposled odnehal, ker ni mogel več razbijati in vpiti. Splazil se je nazaj h kupu listja, legel vanj in zaril glavo globoko v listje. Zajokal je in jokal dolgo, dolgo . . . Ko se je spet pomiril, je vstal in hotel hoditi po hlevu gor in dol, da še enkrat vse lepo premisli, kako bi vendarle pobegnil iz zaprtega hleva. Toda Gab ni mogel hoditi, ker ni videl ničesar več, niti lesenih sten in ne trdnih vrat.

Tema, črna, gosta tema se je razprostrla okrog Gaba, da ni videl niti roke, če jo je dvignil pred oči. Gab se je ozrl na linico, da pogleda, zakaj ne sije več beli dan skozi njo.

A niti linice ni več videl. Videl je samo temo, črno temo, ki je bila tako čudna, da je postalo Gaba strah.

»Oj, noč je že!« je spreletelo Gaba. »Ponoči bom pa sam, in nihče me ne bo branil, če pride nad me kakšen divji strah . . . Saj vem, da straši ponoči po takih hlevih.

Download

Copyright Disclaimer:
This site does not store any files on its server. We only index and link to content provided by other sites. Please contact the content providers to delete copyright contents if any and email us, we'll remove relevant links or contents immediately.